Ilirska kulturna dediščinana otoku Braču, v obliki bunj, suhozida in kupov kamenja, je prestala tisočletni preskus časa.
Bunje so majhna kamnita naselja okroglega tlorisa s krožno kamnito streho, pod katero ni lesene strukture. Včasih so bili pastirska zavetišča in skladišča.
Inženirska tehnika večine teh struktur je dejansko izvirna in resnično zasnovana. Njihova višina je na splošno največ 2 m, in debelina sten, izdelanih iz kompozita kamnov suhe mešanice, ki se nahaja v bližini, pa navadno 0.5 m. Notranji premer bunje je približno 2 m. Vstopna odprtina je zelo nizka, običajno obrnjena proti zahodu, da bi zaščitila notranjost stavbe pred vetrom in dežjem. Na bunji je najbolj izvirna konstrukcija strehe, brez tramov in veziva, rezultat je konstrukcija, ki ne pušča dežja saj voda drsi čez spojine skalnih plasti preko panelnih sten nadalje v tla.
Bunja predstavlja najpreprostejšo in najbolj iznajdljivo rešitev za ostreševanje sobe, ki je vredna občudovanja.
*Vir: Brač suhozidi, dr. Sc. Lucija Puljak, OŠ Pučišća